Zgodovina

Protifašistični upor na Koroškem je bil najbolj pomemben in učinkovit boj proti nacionalsocialističnemu režimu znotraj meja tretjega rajha. Odporniške akcije so neločljivo povezane s slovenskim koroškim prebivalstvom. Nacionalsocialistična politika nasproti koroškim Slovencem je bila politika zatiranja, preganjanja, deportacije, razlaščanja in postopne prepovedi slovenskega jezika v vsem javnem življenju. Šele ob tem ozadju lahko v polnem obsegu razumemo odpor slovenskega oz. dvojezičnega prebivalstva in koroških partizanov.

Nacionalsocialistična politika ni nek izjemni zgodovinski pojav na Koroškem. Nacistični režim je pri odpravi slovenskega jezika lahko navezal na že obstoječe organizacije in politično prakso predhodnih desetletij. Po drugi svetovni vojni se je politika preziranja manjšinskih pravic, zapisanih v avstrijski državni pogodbi, nadaljevala.

Tudi v kulturi spominjanja je bilo čutiti diskriminacijo koroških Slovencev do 21. stoletja. Zgodovina spominskega kraja pri Peršmanu je izrazit primer.

 

Pokol Peršmanove družine

25. aprila 1945, nekaj dni pred koncem vojne, je postala Peršmanova domačija – pomembno oporišče partizanskega odpora – prizorišče enega zadnjih vojnih zločinov na koroških tleh. Pripadniki 4. kompanije I. bataljona SS- in policijskega regimenta 13 so umorili po spopadu s tam nahajajočimi se partizani štiri odrasle in sedem otrok, člane Sadovnikove in Kogojeve družine. Trije otroci so deloma težko ranjeni pokol preživeli. „Ta dan smo vozili gnoj,“ je pozneje pričala Ana Sadovnik, ena preživelih otrok, pred preiskovalnim sodnikom in opisala pokol njene družine. Stvarni protokol njenega pričevanja 31. maja 1946: „V kuhinji sta se pojavila 2 policista, od teh je eden streljal name in na malega Bogomira, ki sem ga držala v svojem naročju. Drugi policist je izjavil, da noče streljati na otroke in zato tudi ni streljal. (…) Policista sta zapustila kuhinjo z opazko, da so tu že vsi mrtvi.”

Peršmanova domačija, ena največjih kmetij v okolici, je skupaj s stranskimi poslopji v teku bojnih spopadov skoraj popolnoma zgorela.

 

Žrtve

Samo trije otroci so pokol preživeli: dve hčerki kmečke družine – Ano in Amalijo Sadovnik – so zadele krogle in so jih storilci imeli za mrtvi. Obe sta bili težko ranjeni. Nečak kmeta, Ciril Sadovnik, ki se je bil lahko pravočasno skril in ga niso opazili, je kot edini ostal telesno nepoškodovan. Najstarejšega sina družine, Luke Sadovnika, na dan pokola ni bilo doma in je tako preživel.

Umorjeni 25. aprila 1945:
Franciska Sadovnik (roj. Dlopst), roj. 26. 1. 1868, kmetica
Luka Sadovnik, roj. 6. 10. 1906, kmet
Ana Sadovnik (roj. Haberc), roj. 15. 6. 1909, kmetica
Franciska Sadovnik , roj. 4. 2. 1932, hči
Viktor Sadovnik, roj. 4. 4. 1941, sin
Bogomir Sadovnik, roj. 4. 8. 1944, sin
Katarina Sadovnik, roj. 25. 4. 1901, kmetova sestra
Albina Sadovnik, roj. 11. 2. 1938, nečakinja
Filip Sadovnik, roj. 20. 5. 1940, nečak
Stanislav Kogoj, roj. 13. 11. 1935, nečak
Adelgunda Kogoj, roj. 28. 1. 1942, nečakinja

Izmaličena in deloma zgorela trupla umorjenih so bila pokopana 30. aprila 1945 na pokopališču v Železni Kapli.

 

Sodna preiskava – med pravom in pravičnostjo

Od leta 1946 do leta 1949 je bil zločin pri Peršmanu predmet obsežne sodne preiskave na Ljudskem sodišču Gradec/Graz, zunanji senat Celovec/Klagenfurt. Več osumljencev iz vrst SS- in policijskega regimenta 13 je bilo v preiskovalnem zaporu. Preživeli otroci so soglasno izpovedali, da so umore izvedli “policisti.”

Osumljeni obdolženci – večinoma državljani nemškega rajha – so med zasliševanjem pred preiskovalnim sodnikom delno priznali. Dva moška sta priznala, da jima je nadrejeni ukazal streljanje. Kljub temu je bil sodni postopek leta 1949 ustavljen.

Ti dogodki so na Koroškem privedli – odvisno od politične usmeritve – do različnih zaključkov. Politična desnica je sklepala, da so možje nedolžni in so bili storilci “titopartizani,” ki so se hoteli maščevati nad družino. Koroški Slovenci so domnevali – glede na tendenco sodne prakse Ljudskega sodišča v letih 1948/49 povsem upravičeno –, da je avstrijsko sodstvo spet enkrat odločilo v prid bivših nacistov.

Nobena od obeh domnev se ne ujema z dejstvi.

Najdba sodnih spisov leta 2004 je omogočila jasne ugotovitve na podlagi trdnih virov.

Po eni strani dovoljujejo delna priznanja zaprtih moških jasno dodelitev vojnega zločina. Kot storilce so lahko nedvoumno identificirali majhen krog pripadnikov SS- in policijskega regimenta 13. Po drugi strani je potek sodne obravnave v letih 1946 in 1947 kazal zavzeto postopanje sodstva, ki pa je vzporedno s splošnim političnim položajem v letih 1948/49 postopno popuščalo. Kljub temu ukinitev sodnega postopka ni bila pravosodni škandal. Problematika izvira predvsem iz veljavne demokratične pravne ureditve, ki sledi načelu „in dubio pro reo“ – v dvomu za obtoženca. Za vložitev obtožbe in obsodbo bi morali dokazati individualno krivdo, kar je bilo nemogoče zaradi medsebojnih obdolžitev storilcev. Na pravni ravni je zločin ostal nekaznovan. Neprijeten občutek, da pravo ne pomeni zmeraj pravičnosti, ostaja.

 

Zgodovina spominskega kraja

Z dosego polnoletnosti je prevzel najstarejši sin družine Sadovnik, Luka Sadovnik, kmetijo svojih staršev in ob pomoči sosedov na novo zgradil gospodarsko in stanovanjsko poslopje. V 1960-ih letih je kmetijo kupil slovenski koroški puškar, ki je Ani Sadovnik zagotovil dosmrtno stanovanjsko pravico na kmetiji.

Kmetija se je začela spreminjati v spominski kraj leta 1965, ko so na stanovanjsko hišo pritrdili spominsko ploščo žrtvam pokola in jo odkrili na prvi spominski prireditvi 25. aprila 1965. Osebni spomini na družino Sadovnik in spomini na dneve pred pokolom so zaznamovali spominsko slovesnost ob 20-letnici pokola. Šele deset let pozneje, junija 1975, je bila naslednja spominska prireditev. Trajalo je do začetka 1980-ih let, predno so se uveljavile redne spominske slovesnosti.

Leta 1981 je Zveza koroških partizanov najela stanovanjsko hišo pri Peršmanu in se obvezala, da bo izgradila pri Peršmanu spominski kraj in uredila muzej. Po obnovitvi stanovanjske hiše so 25. aprila 1982 slovesno odprli muzej pri Peršmanu s stalno razstavo. Razstava, ki sta jo oblikovala Marjan Sturm in Peter Wieser, je bila prva na Koroškem in v Avstriji, ki se je posvetila zgodovini koroških Slovencev in antifašističnemu odporu koroških partizanov. Ana Sadovnik je po ureditvi muzeja s svojimi otroki živela v drugem delu hiše. Do leta 2002 je živela z muzejem pod skupno streho. Šele v starosti se je Ana Sadovnik preselila v Železno Kaplo/Bad Eisenkappel in je tam umrla pozimi 2012.

Potem ko je bil avgusta 1983 pri Peršmanu ponovno postavljen spomenik, ki je bil razstreljen leta 1953 v Velikovcu, se je majhni kraj spominjanja spremenil v osrednji spominski kraj koroških Slovenk in Slovencev. Od tedaj so vsako leto zadnjo nedeljo v juniju velike spominske proslave, ki jih obiskujejo ljudje iz Avstrije in drugih držav.

Od 1980-ih let naprej se je Peršmanova domačija razvila v pomemben kraj spominjanja, a tudi v kraj kritičnega razmišljanja – ta vidik je bil z razširitvijo in novo ureditvijo muzeja še podčrtan. Novi muzej je bil slovesno odprt ob 30-letnici obstoja 24. junija 2012.

 

Partizanski spomenik pred muzejem

Eden osrednjih elementov spominskega obeležja pri Peršmanu je spomenik antifašističnega odpora, ki stoji pred muzejem in optično priteguje pozornost obiskovalk in obiskovalcev. Spomenik je bil postavljen 14. avgusta 1983, eno leto po odprtju muzeja pri Peršmanu. Prvotno so ga postavili leta 1947 na pokopališču v Šentrupertu pri Velkovcu/St. Ruprecht in Völkermarkt kot prvi partizanski spomenik v Avstriji, ki pa je bil na tem mestu leta 1953 razstreljen. Storilcev nikoli niso našli. Kljub odločnim prizadevanjem Zveze koroških partizanov Republika Avstrija spomenika v prvotni obliki ni obnovila, čeprav je bila po državni pogodbi odgovorna zanj.

Ko so leta 1983 našli razstreljene posamezne dele spomenika v nekem skladišču, je Zveza koroških partizanov sklenila obnovitev spomenika pri Peršmanu – ne nazadnje kot simbol za prezirljiv odnos koroškega večinskega prebivalstva do manjšine.

Dvojezični napis ne govori več o zmagi nad fašizmom, temveč o burni zgodovini spomenika:

„V spomin na Svinjški planini padlim partizanom – pripadnikom osmih narodnosti – so koroški partizani leta 1947 ob navzočnosti zastopnikov zavezniških sil odkrili ta spomenik v Šentrupertu pri Velikovcu. Spomenik je simbol koroškega in mednarodnega boja proti nacizmu. Neznani storilci so spomenik v noči od 10. na 11. september 1953 razstrelili. Avstrijske oblasti ga niso obnovile v prvotni obliki, zato ga je Zveza koroških partizanov leta 1983 obnovila in postavila na to mesto.“

 

Poglobitvena literatura

Kot posebno storitev nudi naše društvo na tem mestu nekatera besedila za poglobljeno spoznavanje zgodovine koroških Slovencev. Na tem mestu se zahvaljujemo avtoricam / avtorjem in založbam, da so dali na voljo ta besedila: