Govor Andreasa Kranebitterja na letni spominski slovesnosti

Jelenov hudomušni nasmeh

Sehr geehrte Damen und Herren, liebe Freundinnen und Freunde,
Spoštovane gospe in gospodje, dragi prijatelji!

Kot je znano, je moskovska deklaracija iz novembra 1943 zahtevala od Avstrije prispevek k osvoboditvi. Poleg na tisoče ljudi, izgnanih iz Avstrije, in tistih, ki so pobegnili ter se borili v zavezniških vojskah, je bil slovenski odpor na Koroškem z vojaškega vidika edini pomemben. Ta odpor je tako pomemben kot znan; kot orodje so ga uporabljali tisti, ki se imajo za avstrijske patriote, prav tako so ga sramotno skrivali in odkrito teptali.

Ohranjanje in dokumentiranje vojaškega odpora je dobro in pomembno. Vendar pa poudarjanje le tega zmanjšuje odpor na njegovo vojaško obliko, ga zožuje in nas zaslepi za številne drobne vsakdanje upore, za katere sem prepričan, da se jim moramo v prihodnje bolj posvetiti. Tega se lahko naučimo tudi iz zgodovine Peršmanovega muzeja.

Kajti muzej pri Peršmanu je že dolgo kraj, kjer se mala zgodba oz. zgodovina povezuje z veliko, kjer se mala dejanja upora povezujejo z veliko zgodbo upora in preganjanja koroških Slovenk in Slovencev.

Domnevno “majhen” odpor

Tone Jelen je ob plebiscitu o “anšlusu” aprila 1938 dejal, da njegovo odprto glasovanje z “ne” v Libučah ne bi imelo smisla, saj so nacisti poznali in opazovali tiste, ki so glasovali z “ne”. Zato sta z bratom nerada glasovala za. To je na koncu storil tudi njegov oče, vendar na drugačen način – citiram iz knjige Spurensuche. Erzählte Geschichte der Kärntner Slowenen, ki jo je DÖW izdal leta 1990: „Oče je vzel glasovnico, jo pokazal volilnemu komisarju in vprašal: ‘Povejte mi, jaz se ne znam orientirati, kje morate narediti križ?’ Komisar mu je pokazal velik krog in oče je rekel: ‘Veste kaj, vi se spoznate, tukaj imate glasovnico.’ In res mu je naredil križ. Oče se je malce hudomušno zasmejal, češ: ‘Saj tega vendar nisem naredil sam.’“

To dejanje po velikih merilih upora ni bilo preveč uspešno – gesta ni spremenila dokumentiranega glasu za. Moralno pa tega dejanja ne smemo podcenjevati kot zgled za druge, vključno z njegovim sinom, Toneta Jelena. Jurij Pasterk je v času, ko je bil Tone Jelen v zaporu, zanj zvezel robček. Kmet Pasterk je bil na ljudskem sodišču v Celovcu obsojen na smrt zaradi priprave veleizdaje in skupaj z dvanajstimi drugimi usmrčen 29. aprila 1943 na dunajskem deželnem sodišču. Od leta 1993 nanje spominja le spominska plošča, ki je bila nameščena z zamudo; njihova imena so skoraj 80 let po osvoboditvi šele zdaj omenjena na razstavi v preddverju nekdanje kaznilnice.

Spomin na drobne geste upora in na to, kar je bilo omalovaževano kot manjši odpor, je izjemno pomemben – pa naj gre za simbolični odpor, odpor v obliki reševanja ali podporni odpor, ne glede na motive, iz katerih je bil storjen, iz verskih ali političnih razlogov, iz humanosti ali brez prepoznavnega motiva. Številna dejanja manjšega odpora, ki so pogosto veljala za pasivna, so prav tako zelo pomembna, saj brez njih odpor, ki je veljal za aktivnega, ne bi bil mogoč.

Zaradi teh domnevno manjših prekrškov je bilo nešteto ljudi deportiranih v taborišča, mučenih, obsojenih in umorjenih. Kot Hanzi Oraže, ki je bil star komaj 17 let, ko so ga obtožili, da ni izdal svojih zapuščenih prijateljev in da jim je enkrat prinesel vino in pivo. Ljudsko sodišče ga je obsodilo kot “že polnoletnega zločinca” in ga 29. aprila 1943 skupaj z dvanajstimi drugimi koroškimi Slovenci usmrtilo na Dunaju.

O njih moramo govoriti. Če naj mlade generacije spoznajo pomen svetlih zgledov upora, se morajo najprej naučiti nekaj: odporniški borci in borke so bili ljudje, ne bogovi ali boginje. Nima smisla, da jih postavljamo na tako visok podest, da jih potisnemo v daljni, moralno nedosegljivi svet.

Spet moramo več govoriti o njih, o velikem in malem odporniškem borcu in odporniški borki, govoriti moramo o vseh oblikah odpora proti nacionalsocializmu, saj je na obzorju nov avtoritarizem. Še pred nekaj leti so njegovi sedanji zagovorniki rušili dvojezične krajevne table in se ob dnevu osvoboditve spominjali svojih mrtvih junakov iz Wehrmachta in SS. Nekateri med njimi se še danes predstavljajo kot nasprotniki spominjanja, ki želijo odpraviti zakon o prepovedi in se borijo proti institucijam, kot je naša. Drugi nastopajo kot lažni spominski delavci: uradnim spominskim govorom v parlamentih ploskajo s stoječimi ovacijami, nato pa se obrnejo in pripovedujejo antisemitske šale ter iz svojih pesmaric prepevajo fantazije o iztrebljanju.

Kljub širokemu protifašističnemu soglasju je trajalo dolgo, preden smo se lahko spominjali skupaj, dokler prejšnje delitve – bodisi politično, nacionalno ali versko motivirane – niso postale stvar preteklosti. Dobro je, da so ti časi minili. Kakor je pomembno poudarjati skupno spominjanje, tako je pomembno tudi vedeti, kdo pri tem ne more nikoli sodelovati. V mislih imam tiste, ki poraz Wehrmachta štejejo za propad, ki imajo Jude za bistveno drugačne, ki, četudi le za zaprtimi vrati, rasistično blatijo koroške Slovence in Slovenke, žalijo Rome in Rominje, Sintije in Sintinje. Mi, ki se spominjamo žrtev nacionalsocializma in odpora, nismo zato, da bi jih na površnih spominskih slovesnostih olepšavali. Najsi gre za naivnost ali pretehtavanje, sodelovanje ali koalicija s temi sovražniki demokracije nista mogoči.

Glede na to bi rad zaključil z željo, če ne celo pozivom: oblikovati moramo novo, skupno protifašistično spominjanje, ki se bo zoperstavilo prihajajočemu skrajno desnemu avtoritarizmu. Naše spominjanje mora preseči meje pojma upora, misliti onkraj meja in biti solidarno protifašistično.

V znak solidarnosti z muzejem Peršman in v duhu družine Toneta Jelena bi zdaj rad Peršmanovem muzeju podaril robček, ki ga je zvezel z datumom svojega zapora in mu ga podaril. Dolgo časa je bil pomemben eksponat v stalni razstavi DÖWa. Čeprav me boli, da ga ne morem več videti tam, sem vesel, da zanj ni bilo mogoče najti boljšega novega doma. V novi razstavi v muzeju Peršman bo robček zdaj pripovedoval zgodbo o Tonetu Jelenu in Juriju Pasterku, o njunem pogumu, strasti in nasmehu.

Vielen Dank und auf eine schöne Gedenkfeier!
Najlepša hvala in lepo spominsko slovesnost!